Kaj je diabetes mellitus

Diabetes mellitus je skupina bolezni, pri katerih je raven glukoze v krvi osebe povišana v primerjavi z zdravimi ljudmi. Glavni simptomi so povečana žeja, pogosta želja po uriniranju, utrujenost in glivične okužbe, ki jih ni mogoče pozdraviti. Lahko pride do nepojasnjene izgube teže, zmanjšanega vida, oslabljenega spomina in drugih težav.

Diabetes mellitus je endokrina patologija. Za bolezen je značilno neravnovesje homeostaze (konstantnost notranjega okolja) zaradi okvare intrasekretorne funkcije trebušne slinavke in motenj uravnavanja presnovnih procesov.

Glavni klinični znak sladkorne bolezni je vztrajno povišana raven sladkorja v krvi (hiperglikemija). Zdrava raven krvnega sladkorja na tešče pri odraslih ne sme preseči 5,5 mmol/l. Pri starejših ljudeh je dovoljeno rahlo zvišanje vrednosti (ne več kot 1 mmol / l).

Patogeneza (izvor) bolezni

Pomembno vlogo pri razvoju bolezni igra insulin. To je endokrini (intrasekretorni) hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka. V telesu opravlja več vitalnih funkcij:

• Dostava glukoze (glavni vir energije) tkivom in celicam.
• Uravnavanje količine ketonov (acetonskih teles - strupenih presnovnih produktov).
• Stimulacija sinteze glikogena z visoko molekulsko maso (rezerva glukoze).
• Povečanje proizvodnje beljakovin in zaviranje njihove razgradnje.

Ko sta proizvodnja in poraba insulina destabilizirana, se izgubi nadzor nad naštetimi presnovnimi procesi in razvije se sladkorna bolezen. Sladkorna bolezen je neozdravljiva. Ni eradikacijske terapije, ki bi uničila uničevalni proces v telesu ali ga obrnila. Sladkorno bolezen lahko dobite ne glede na starost in spol. Patološke spremembe v metabolizmu in proizvodnji hormonov se pojavijo pod vplivom več dejavnikov, ki določajo vrsto bolezni.

Vrste in vzroki bolezni

Razvrstitev glavnih vrst bolezni v prvo in drugo temelji na etiologiji (vzrokih) in uporabljenih terapevtskih taktikah.

Prva vrsta

Inzulinsko odvisna sladkorna bolezen tipa 1 (IDDM 1), sicer juvenilna, nastane v otroštvu in mladostništvu in je lahko prirojena. Zanj je značilna izguba delovanja trebušne slinavke. Organ ne more opravljati endokrine funkcije proizvodnje insulina. V odsotnosti prevodnega hormona se glukoza koncentrira v krvi.

Celice možganov, živčnega sistema, povrhnjice, mišičnega sistema in vseh drugih organov in sistemov ne dobijo ustrezne prehrane. Hkrati celice same žleze občutijo lakoto po sladkorju, kar vodi v njihovo smrt. Nenadzorovano kopičenje ketonov prinaša tveganje za globalno zastrupitev telesa. Pri otrocih se to stanje zlahka spremeni v ketoacidotično komo z možnim smrtnim izidom.

Razlogi

Obstajata dva glavna razloga za razvoj IDDM: 1. Avtoimunski. Je posledica okvare imunskega sistema, ki zanemarja obrambne funkcije in proizvaja protitelesa, ki uničujejo celice trebušne slinavke. Sprožilec (spodbuda) za aktivacijo patoloških procesov je:

• Bolezni virusnega izvora: HIV in AIDS, mumps (mumps), vrste virusov herpesa (citomegalovirus, Kosaki, Epstein-Barr).
• Večkratne alergije.
• Nezdrava prehrana (prevlada hitrih ogljikovih hidratov) v ozadju nizke telesne aktivnosti, debelosti.

Avtoimunske reakcije se lahko pojavijo kot posledica nepravilnega zdravljenja z nekaterimi vrstami zdravil. Drugi razlog je genetska predispozicija (dedna prisotnost poškodovanih genov v telesu). Bolezen se razvije zaradi prevlade prizadetih genov, recesivne mutacije (dedovanje prek obeh staršev).

Spremenjen genski sklad ni 100-odstotno jamstvo za razvoj bolezni. Otrok ob rojstvu prejme dedno nagnjenost in ne sladkorne bolezni same. Hkrati ni izključen posreden prenos genetske informacije. Če so starši zdravi, se nagnjenost k sladkorni bolezni lahko podeduje od starih staršev.

Druga vrsta

Od insulina neodvisna sladkorna bolezen tipa 2 (NIDDM 2) se razvije pri ljudeh, starejših od 40 let. Za razliko od juvenilnega tipa trebušna slinavka ohranja svoje intrasekretorne sposobnosti in stabilno proizvaja insulin. Glukoza se kopiči v krvi zaradi napredovanja inzulinske rezistence - kršitve odziva na hormon (občutljivost celic na hormon in sposobnost, da ga v celoti porabijo). Zaradi kroničnega pomanjkanja povpraševanja po insulinu v hudi fazi bolezni se njegova sinteza ustavi.

Razlogi

Debelost velja za glavni vzrok inzulinske rezistence. Drugi dejavniki, ki sprožijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2, vključujejo:

• Kronične patologije trebušne slinavke, organi hepatobiliarnega sistema, bolezni srca in ožilja.
• Nezdrava strast do alkoholnih pijač.
• Motnje hranjenja (gastronomska želja po sladkem, nenadzorovan apetit).
• Funkcionalna odpoved nadledvične skorje zaradi dolgotrajnega zdravljenja z zdravili, ki vsebujejo hormone.
• Stiska (kronični psiho-čustveni stres).

Poleg tega obstaja neugodna dednost. Ta faktor deluje v povezavi z naštetimi razlogi v 80% primerov. Tveganje za nastanek bolezni se poveča pri ženskah v obdobju pred menopavzo in med menopavzo. To je posledica sprememb v hormonskem statusu in prekomerne telesne teže.

Dodatno

Druge vrste sladkorne bolezni vključujejo:

• GDM (gestacijski diabetes mellitus pri nosečnicah). Razvija se v drugi polovici perinatalnega obdobja. Razlogi so: povečana obremenitev trebušne slinavke, zmanjšana proizvodnja insulina zaradi visoke aktivnosti spolnih steroidnih hormonov (progesterona).
• Lada diabetes (latentna avtoimunska sladkorna bolezen odraslih). Razvija se po inzulinsko odvisnem tipu, vendar ima simptome druge vrste.
• Sladkorna bolezen Modi (skupina genetskih bolezni).

Pomembno! Sladkorna bolezen ni nalezljiva bolezen!

Zaradi nenalezljivega izvora se s sladkorno boleznijo ni mogoče okužiti s krvjo, kapljicami v zraku ali kako drugače.

Faze in simptomi

Vse vrste bolezni imajo tristopenjski progresivni potek z dodatkom številnih zapletov. Intenzivnost simptomov je odvisna od stopnje bolezni:

• Začetno (začetno) ali kompenzirano. Zaradi polnega delovanja kompenzacijskega mehanizma se pod vplivom zdravil in dietne terapije ohranja stabilen nadzor nad količino glukoze v krvi. Če upoštevate zdravniška priporočila, se morebitni zapleti morda ne bodo pojavili.
• Zmerna stopnja subkompenzacije. V tej fazi se simptomi sladkorne bolezni povečajo in pojavijo se spremljajoče bolezni (zapleti). Glikemično raven je težko vzdrževati na sprejemljivi ravni, saj telo deluje na meji svojih zmožnosti.
• Dekompenzirana ali končna faza. Zanj je značilna visoka raven sladkorja in nezmožnost njegove stabilizacije. Telo izgubi sposobnost boja proti patologiji in upreti razvoju zapletov. To stanje se zlahka spremeni v diabetično komo s posledično smrtjo.

Glavni simptomi

Diabetes mellitus insulinsko odpornega tipa ima latenten potek. Hudi simptomi se morda ne pojavijo več let, ker nimajo značilnih lastnosti. Morebitni sladkorni bolniki pogosto niso dovolj pozorni na spremembe v počutju ob pojavu bolezni. Povišana raven glukoze v krvi se odkrije po naključju med rutinskim zdravniškim pregledom ali glede na rezultate biokemične analize, ki je predpisana ob prihodu bolnika.

Bolezen tipa 1 se razvija hitro, simptomi so intenzivni (zlasti pri otrocih). Če ne poiščete pravočasne zdravniške pomoči, resno ogrožate zdravje in življenje ljudi. Manifestacija simptomov tipa 1 in 2 je podobna. Glavni znaki, ki kažejo na visoko raven sladkorja v krvi, so:

• Zmanjšane telesne in duševne sposobnosti.
• CFS (sindrom kronične utrujenosti) in disanija (motnje spanja).
• Polidipsija (trajna žeja).
• Polakiurija (intenzivno praznjenje mehurja).
• Cefalgični sindrom (glavobol), povezan s kronično visokim krvnim tlakom (BP).
• Hiperhidroza (povečano potenje).
• Polifagija (povečan apetit, ki ga možgani ne regulirajo).
• Sistematične akutne respiratorne virusne okužbe in prehladi, ki so posledica oslabljene imunosti.
• Dolgotrajna regeneracija povrhnjice (kože) po poškodbi.

Za progresivno sladkorno bolezen so značilni:

• Vonj po amoniaku iz ust (z razvojem juvenilne vrste bolezni).
• Spremembe v strukturi nohtnih plošč (ločevanje) in las (suhost, krhkost).
• Hiperkeratoza (keratinizacija kožne plasti na stopalih) z moteno deskvamacijo (luščenjem).
• Dermatomikoza (glivična bolezen nohtov in kože).
• Teleangiektazije (pajkaste vene), ki napredujejo v izrazito vaskularno mrežo pod kožo.
• Astenija (nevropsihološka inferiornost).
• Ataksija (motnja koordinacije).
• Motnje spomina, vida, pozornosti.
• Nemotivirana razdražljivost, ki jo nadomesti apatija.
• Tahikardija (motnje ritmičnega delovanja srca).
• Artralgija (nevnetna bolečina v sklepih).
• Parazestija (otrplost nog), krči, pekoč občutek v okončinah.
• Zmanjšanje libida (spolna želja).

Simptomi spola so pri ženskah - kandidiaza (vaginalne glivice), NOMC (motnje jajčnikov in menstrualnega ciklusa), pri moških - šibka erekcija (do erektilne disfunkcije, drugače impotenca), alopecija (plešavost). Kasneje se pojavijo reproduktivne motnje, za katere je značilna nezmožnost spočetja otroka.

Dodatno

Posebne manifestacije vključujejo naslednje sindrome sladkorne bolezni:

• Mauriacov sindrom je razvojna motnja pri otrocih z juvenilno sladkorno boleznijo.
• Somogyijev sindrom - "skoki" sladkorja zaradi nepravilne insulinske terapije.
• Presnovna inzulinska rezistenca.
• Dawn sindrom - hiperglikemija na tešče.

S hudimi zapleti bolezni se pojavi Raynaudov sindrom - motnje krvnega obtoka v okončinah z bolečo parastezijo.

Pogosti zapleti sladkorne bolezni

Pričakovana življenjska doba s sladkorno boleznijo je v veliki meri odvisna od preprečevanja zapletov. Vzrok invalidnosti in smrti bolnika so najpogosteje zgodnje posledice sladkorne bolezni in neupoštevanje pravil terapije. Zapleti so razdeljeni na akutne in kronične. V prvem primeru se lahko poslabšanje zdravja razvije od nekaj dni do nekaj ur.

Akutno stanje je diabetična kriza, ki jo povzroči hiperglikemija ali hitro znižanje krvnega sladkorja (hipoglikemija). Za hipoglikemično krizo je značilen padec glukoze na kritično raven 2,8 mmol/l, ko oseba izgubi zavest. Obstajajo tri vrste hiperglikemične krize, odvisno od simptomov in sprožilcev razvoja:

• Hiperosmolarna (glavni vzrok je nenadzorovana sladkorna bolezen tipa 2).
• Laktacidotični (razvija se zaradi kopičenja mlečne kisline v krvni plazmi in perifernih tkivih živčnega sistema).
• DKA ali diabetična ketoacidoza (kopičenje telesnih ketonov v krvi zaradi pomanjkanja insulina).

Krizi se praviloma ni mogoče izogniti brez nujne medicinske pomoči. V nasprotnem primeru bolniki razvijejo diabetično komo. Kronični zapleti imajo dolgotrajno naravo razvoja. Najpogostejše in hude narave so angiopatije (diabetična okvara ožilja) zaradi spremenjene sestave krvi in motenj krvnega obtoka.

Kakšna angiopatija se zgodi, je odvisno od lokacije njenega razvoja:

• Patološke spremembe v žilah ledvičnega aparata (nefropatija) z naknadnim razvojem ledvične odpovedi.
• Poškodba žilnega sistema možganov (encefalopatija), grozeča demenca (pridobljena demenca).
• Angiopatija koronarnih žil, kot posledica: srčni infarkt, ishemična srčna bolezen (koronarna srčna bolezen).
• Mikro- in makroangiopatija žil spodnjih okončin z razvojem diabetičnega stopala (v nadaljnjem besedilu: gangrena nog).
• Motnje oskrbe mrežnice s krvjo (retinopatija) z grožnjo popolne izgube vida.

Angiopatija vodi do atrofije živčnih vlaken (diabetična nevropatija).

Laboratorijska diagnostika

Diabetes mellitus je mogoče diagnosticirati le z laboratorijsko preiskavo krvi za kvantitativno vsebnost glukoze. Celovit pregled vključuje več vrst testov:

• Osnovna analiza kapilarne (prstne) ali venske krvi.
• GTT (test tolerance na glukozo) za ugotavljanje stopnje absorpcije glukoze.
• Analiza ravni glikoziliranega (glikoliranega) hemoglobina HbA1C (retrospektivna ocena glikemije za 4 mesece).
• Testiranje krvi na količino protiteles proti glutamat dekarboksilazi (protitelesa GAD) za določitev tipa sladkorne bolezni.
• Analiza urina za prisotnost beljakovin in glukoze (pri zdravih ljudeh teh snovi v urinu ni).

Poleg tega so predpisani strojni diagnostični postopki: EKG, ultrazvok, angiografija (žilni pregled).

Osnovna načela zdravljenja

Diabetes mellitus ne dopušča zanemarjanja zdravljenja. Živeti s tako boleznijo pomeni trajno zdravljenje. Terapija patologije temelji na uporabi zdravil in dietni prehrani. Glavni cilji zdravljenja so čim bolj približati vrednosti glikemije normativnim vrednostim, upočasniti napredovanje bolezni in odložiti razvoj povezanih zapletov.

Osnovne metode zdravljenja:

• Terapija z insulinom (injiciranje medicinskega insulina za simulacijo njegove naravne proizvodnje pri bolezni tipa 1).
• Tablete hipoglikemičnih zdravil (za tip, ki ni odvisen od insulina).
• Dietna terapija (upoštevanje pravil prehrane "Tabela št. 9").
• Tečaji fizikalne terapije.

Pomembno! Shemo in odmerke injekcij insulina predpiše endokrinolog individualno. Tudi antihiperglikemična zdravila se izberejo od primera do primera.

Dovoljeno je uporabljati tradicionalno medicino:

• Izdelki iz lesa (lubje, brsti).
• Imunostimulirajoče mešanice oreškov in dovoljenega suhega sadja (suhe slive, fige, jabolka).
• Zdravilna zelišča (regrat, repinca, šentjanževka, kozja ruta, kopriva itd.).
• Med (omejeno) in čebelji izdelki.

Pred uporabo receptov alternativne medicine je potrebno pridobiti dovoljenje lečečega endokrinologa/

Napoved

Ker je sladkorna bolezen ireverzibilno stanje, se za vse diabetike postavlja vprašanje, koliko let živijo ljudje s to diagnozo. Nihče se ne bo zavezal navesti natančne številke. Obstaja določena medicinska statistika, po kateri se življenjski cikel insulinsko odpornega tipa skrajša za 5–8 let. Pri inzulinsko odvisni bolezni se pričakovana življenjska doba pri ženskah skrajša za 19–20 let, pri moški polovici populacije pa za 10–12 let. Vendar merilo spola ni glavni pokazatelj števila let, ki jih ima sladkorni bolnik.

Pomembna je kakovost življenja, ki jo bolnik lahko samostojno izboljša. Če se sladkorne bolezni ne morete znebiti, se morate naučiti, kako jo obvladovati, torej imeti pod strogim nadzorom. To bo pomagalo upočasniti razvoj zapletov - glavnega vzroka zgodnje smrti sladkornih bolnikov.

Življenje s sladkorno boleznijo narediti čim bolj izpolnjujoče in podaljšati njegovo trajanje je mogoče le z upoštevanjem vseh zdravniških priporočil. Endokrinologi močno svetujejo, da se udeležijo tečajev v "šoli sladkorne bolezni", kjer se podrobno preučujejo vse metode za izboljšanje kakovosti življenja, preprečevanje negativnih posledic in taktika zdravljenja.

Rezultati

Sladkorne bolezni je nemogoče odpraviti. S takšno diagnozo mora oseba prejeti ustrezno zdravljenje vse življenje, se držati diete in se odreči odvisnostim. Glavni vzroki bolezni so:

• Neugodna dednost.
• Oslabljena imunska funkcija.
• Nezdrav življenjski slog.

Za pravočasno diagnozo je potrebno pozorno poslušati spremembe v dobrem počutju in redno opravljati laboratorijske preiskave ravni glukoze v krvi. Kako dolgo ljudje živijo s patologijo, je odvisno od dobrega nadzora sladkorne bolezni.